Štefanu v Spomin.

Vedno se nam mudi. Mudi se nam bolj in bolj. In tako včasih ne opazimo, da se kdo v naši bližini poslavlja. Le ob smrti se malce zdrznemo, se zamislimo, žalostno zamahnemo z roko ter z upanjem na boljši jutri odženemo črne misli. Vendar je smrt del našega življenja in ji nobeden od nas ne bo pobegnil. Nekatere bo srečala prej, nekatere kasneje, vendar v upanju, da se naše zemeljsko poslanstvo s smrtjo ne konča.

Prezgodnje slovo našega prijatelja Štefana Bukovca nas je vseeno prizadelo. Izgubil je boj z boleznijo in se za vedno poslovil. Slovo človeka, ki smo ga večina planincev poznali kot klenega, poštenega planinca, oskrbnika in vodnika, nas je navdala z žalostjo. Še vedno pa nam ostaja upanje, da je odšel naproti svoji večni ljubezni, obljudenim goram in planinam, ki jih je imel tako rad in kjer je našel svoj notranji mir.

Zadnji tedni na Kriški gori so delovali bolj pusto kot sicer. Vse je bilo polno žalostnega pričakovanja, dokončnega slovesa. Neizrečene besede o Štefanovem zdravju so se tiho širile skozi prostore, med klopmi in po mislih ljudi, ki smo ga poznali. Na fotografijah v koči se še vedno iskri veder Štefanov nasmeh, ki pa je dokončno ugasnil. Bolečini kar ne more in ne more biti konca, vendar gre življenje dalje. Prihaja pomlad in z njo novo upanje na naše Vstajenje.

In mi vsi žalostni Junaki Kriške gore ti kličemo, Štefan, Na svidenje in srečno pot!